Tuesday, August 28, 2012

29.8. Kje se pravzaprav srečanje sploh začne?


En teden je za nami. En kup vprašanj in vtisov. Ostaja to, ključno, ko pride do situacije srečanja. Kje je ta "med mano in tabo".




Spominjam se, da je že prvi dan delavnice za gledalce, ki jo je vodil Igor Dobričić, padlo ključno vprašanje...Kaj je naša motivacija za srečanje? Zdi se, kot da ta ustvari osnovni naboj, ki nas bo potlej ali strastno vlekel globlje in globlje, ali pa potisnil v tujo deželo, kjer se bomo trudili naučiti tuj jezik, počasi, prepočasi, morda nikoli zares.

Ustaviti se. Pogledati. Prisluhniti. Dovoliti času, da ustvari prostor, kjer se lahko sploh kaj zgodi... Vse te pozabljene veščine. Mogoče pa nas je strah tišine. 

Vse skupaj ima en ritem. Ritem srečanja. Ritem pogleda. Ritem sprejemanja. Ritem praznjenja. Ritem spreminjanja. Vse je kot ples. V dvoje. 

V mikro trenutku, ko pošljemo svojo pozornost v točno določen prostor in čas, se lahko zgodi karkoli. Moja čuječnost razprostre svoje lovke in lovi dokler ne nasanja. Ali osmisli, kot bi rekli drugi. 

Odpreti oči zveni preprosto. Kaj potem narediti s tem, kar poiščejo je pa druga stvar. Gledanja ni brez domišljije, brez vsaj nekega procesa potovanja, ki smo si ga sposobni dovoliti. Kako sploh srečati, če ne odškrnemo vrat v temo hodnika..ne poiščemo stopnic..ali ne pritisnemo na zvonec...? Ali pa če preprosto obsedimo kar doma, pred televizijo?

(Anja Bornšek.)


No comments:

Post a Comment