Ko sem prejšnji petek, 24.8. stopala po asfaltnih kockah Grajskega trga, sem razmišljala o času, o takem, v katerem prebivata Luka in Tina. Čas in telo v času. Ko korak postane celo vesolje. Minute so minevale, jaz pa sem prestavljala nogo pred nogo. V najpočasnejšem možnem časovnem razmahu. Za večino sem bila pri miru. To večino sem pozabila. Kar pozabljala sem, marsikaj. In marsikaj nepozabljenega je vzniknilo iz povsod. In čez čas, so stvari polzele narazen. Zvok od slike, teža od telesa, pogovori od prostora. Koliko enosti vidimo, ko smo v "vsakodnevnem" času. In ta enost, ki se kaže kot enost, je v resnici razmerje med tolikimi delci, ki so v nenehni interakciji. Življenje je skozi formo, ampak forma je le manifestacija mnogoterih povezav, ki se razpenjajo in vpenjajo skozi prostor in čas.
In ko telo nekako tako ustavljaš, ugotoviš, da smo velikokrat prehitri, da bi bili zmožni stvari zares občutiti. Da bi bili zmožni zaznavati povezave in ne le to, kar pač na hitro povežemo skupaj v to enost, ki je v resnici sploh ne razumemo.
Kolikokrat se dejansko vprašamo kako čuječi smo v nekem trenutku?
Percepcija je ključ do trenutka. Kako to, da je ne vadimo bolj zavestno...bolje..z več strasti..?
In ko sem končala in se obrnila po trgu navzdol, sta hodila samo še dva. Čisto blizu en drugega, z istim korakom. Ostal mi je ta močan občutek telesnosti, čeprav je bilo na tistem trgu takrat polno glav, rok in nog. Ta dva, pa sta v tistem trenutku, skozi čas ki sta ga raztegovala, odpirala tisto živo telesnost, kjer skozi vsak del telesa zaznavaš tok. Tok, ki združuje neznano, odločitev, kompromis in prisotnost. Telo ki se odkriva, skozi gravitacijo in zavest. Telo, ki razkriva.
(Anja Bornšek.)
P.S. ....nadaljevanje ta petek 31.8. ob 18.00 - Refleksija/ Reflexion Tina Valentan in/and Luka Martin Škof, Paviljon v parku
No comments:
Post a Comment